Testiranje torne učinkovitosti zavornih ploščic je ključnega pomena za zagotavljanje njihove kakovosti in varnosti. Sledijo podrobne preskusne metode:
1. Namizni preizkus
Preizkus trenja s fiksno hitrostjo:to je ena najpogostejših testnih metod. Zavorne ploščice so nameščene na preskusni napravi tako, da pridejo v stik z vrtečim se zavornim diskom, preskus trenja pa se izvede pri določenih pogojih hitrosti, tlaka in temperature. Simulira se na primer zaviranje avtomobila pri različnih hitrostih vožnje (npr. 30 km/h, 60 km/h, 100 km/h), podatki, kot sta torni moment in koeficient trenja, pa se beležijo prek senzorjev. Med celotnim postopkom testiranja je treba strogo nadzorovati temperaturo in vlažnost preskusnega okolja, saj bodo ti dejavniki vplivali na zmogljivost trenja.
Preskus na inercijski napravi:Ta preskus je bližje pogojem zaviranja dejanskih vozil. Uporablja inercialni sistem za simulacijo mase in vozne vztrajnosti vozila, pri čemer pospeši simulirana kolesa (opremljena z zavornimi koluti in zavornimi ploščicami, ki jih je treba preskusiti) do določene hitrosti s pomočjo pogonskega motorja, nato pa uporabi zavore za merjenje med drugimi ključnimi kazalci zavorna pot, zavorni čas, pojemek in koeficient trenja.
2.Cestni preizkus
Preskus vgradnje v vozilo: Zavorne ploščice, ki jih je treba preskusiti, se namestijo na preskusno vozilo in izbere se primerna preskusna cesta. Med preizkusom profesionalna testna oprema beleži hitrost vozila, zavorno pot, zavorni čas in druge podatke.
Da bi celovito ocenili delovanje zavornih ploščic, je treba izvesti različne delovne pogoje, vključno z običajnim zaviranjem, zaviranjem v sili, neprekinjenim zaviranjem in tako naprej.
